Pitagora in mišljenje

Delovanje glasbene umetnosti

Misleci si od nekdaj belijo glavo z izstopajočim in intenzivnim delovanjem glasbene umetnosti. Za Immanuela Kanta je bila ta naravni jezik občutkov. Friedrich Schiller je postavil glasbenika kot »slikarja duše« ob bok pesniku. Prvih poskusov, da bi znanstveno pojasnili fenomen, so se lotili že Grki.

Daleč pred svojim časom je filozof Pitagora okrog leta 500 pred našim štetjem kot prvi opisal osupljivo zvezo med matematiko in glasbo. S tako imenovanim monokordom, predhodnikom kitare z eno samo struno, je mislec raziskoval skrivnosti glasbene umetnosti. Ugotovil je, da se dajo temeljni glasbeni intervali opisati s številskimi razmerji.

Pitagora je na primer razdelil struno monokorda s premično prečko na dva dela v razmerju ena proti dva. Razdeljena dela strune sta potem zazvenela v razliki natanko ene oktave, osnovnega intervala vsake glasbe. Grk, ki je vse svoje življenje raziskoval matematično popolnost, je bil nad odkritjem navdušen: odlično se je ujemalo v njegovo mehanično predstavo o svetu, v kateri je bila knjiga o naravi napisana v matematičnem jeziku.

Rezultat iskanja slik za inteligentnost

Pitagora je lahko z monokordom odkril še druge temeljne glasbene intervale. Končno je razvil tudi prvo glasbeno lestvico v zgodovini, in ta se je z manjšimi spremembami v zahodnem svetu obdržala do danes.

Vendar pa je šele v sedemnajstem stoletju – notni sistem, večglasnost in harmonika so bili že zdavnaj odkriti – francoskemu menihu in matematiku Marinu Mersennu uspelo poiskati fizikalno razlago za Grkovo igro številk. Mersenne je uporabljal za zvoke do štirideset metrov dolge strune in štel je njihove valove. Ugotovil je, da naredi ena oktava val natanko z dvakratno hitrostjo vsakega osnovnega tona.

Toni namreč niso nič drugega kakor valovanje, večno poplesovanje najmanjših zračnih molekul, katerih gibanje šele določi kakovost tistega, kar odzvanja v naših ušesih.

Voda šumi, kamni pokajo, listi šumijo in pesek škripa – a vsi ti hrupi še niso glasba. Delci zraka letijo pri takih zvokih kaotično naokrog kakor roj podivjanih čebel. A šele ko molekule zavalovijo sočasno in v vrsti, se končno oglasi en sam ton. Naravni toni in tisti iz inštrumentov so pri tem večinoma sestavljeni iz valov z več frekvenc, ki se med seboj prekrivajo.

»Dejansko prispeva vsaka zračna molekula v koncertni dvorani skupaj z valovanjem vseh inštrumentov k enemu samemu divjemu plesu,« opisuje neverjetno zapleteni proces ameriški strokovnjak za glasbo Robert Jourdain v svojem delu Dobro ubrani možgani. Dojemanje tega plesa in filtriranje posameznih prvotnih je neznanski dosežek človeškega sluha. Na začetku je primerjalno slabo opremljen organ: uho. S samo približno pet tisoč tako imenovanimi čutnicami (za primerjavo: v očesu skrbi za pravo podobo sto dvajset milijonov fotoreceptorskih celic) spreminja zvočne valove v električne impulze. V bobniču zaznamo drobcene nihaje zračnega pritiska, ti se ojačijo v slušni koščici in se prenesejo na membrano na začetku s tekočino napolnjenega notranjega ušesa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja